Pod okriljem mladinskega literarnega festivala Bralnice pod slamnikom sta se z nami družila Feri Lainšček in Sebastijan Pregelj

Avtor: Marjan Novak · 15. maja, 2025

Bralnice pod slamnikom je leta 2011 kot prvi tovrstni festival v Sloveniji prvič organizirala založba Miš v sodelovanju z različnimi slovenskimi knjižnicami. Njegov namen je spodbujati branje med učenci in dijaki, širiti prepoznavnost mladinske književnosti, izobraževati mentorje ter povezovati vse, ki so dejavni na področju mladinske literature. Letošnji, že 15. festival poteka pod naslovom “Kaj pa ti bereš?” in vključuje več kot 90 dogodkov po vsej Sloveniji, ki se jih bo udeležilo okrog 8000 mladih obiskovalcev. Festival z literarnim in likovnim natečajem spodbuja mlade bralke in bralce k ustvarjanju. Kot del pestrega dogajanja pa znani slovenski avtorji obiskujejo slovenske šole in knjižnice ter se z učenci in učenkami, bralkami in bralci družijo na nastopih, delavnicah in pogovorih. V sredo, 15. maja je festival Bralnice pod slamnikom navdušil bralke in bralce ribniške osnovne šole z obiskom avtorjev Ferija Lainščka in Sebastijana Preglja.

Sebastijan Pregelj

V pogovor s pisateljem Sebastijanom Pregljem so goste uvedle učenke Kaja Pahulje, Ema in Sofija Marn in Tajana Češarek Ilc ter učenca Lovro Starc in Florjan Cebin. V domiselni dramatizaciji, ki jo je pripravila Majda Ilc Hussein, so se med sabo pogovarjali, kaj kdo bere. Florjan, ki je prinesel s seboj kupček knjig, je dejal da je bil prej navdušenec nad Malim princem, nedavno tega pa je odkril Pregljeve Zgodbe iz konca kamene dobe in Zgodbe vojvodine Kranjske. Zagotovil je, da so knjige zares super, prisotnim pa zaupal, da ima zanje še eno presenečenje. Avtorja bodo lahko v živo tudi spoznali.

Avtor, ki opisuje in piše zgodovino …

V imenu Osnovne šole Ribnica je gospoda Sebastijana Preglja pozdravila pomočnica ravnateljice Špela Gornik Oražem in ga predstavila. Povedala je, da se ta sodobni slovenski pisatelj, ki se je rodil leta 1970 v Ljubljani, uvršča med naše najpomembnejše avtorje mlajše generacije. Njegovo delo obsega osem romanov, štiri zbirke kratke proze in več kot deset knjig za mlajše bralce. Mnoga izmed njegovih del je zaznamovalo dejstvo, da je po izobrazbi zgodovinar. Tudi ribniški učenci ga poznajo zlasti po zbirki mladinskih zgodovinsko-pustolovskih romanov Zgodbe vojvodine Kranjske, v katero sodijo romani Coprnica pod gradom, Zmaj nad mestom in Pošast iz jezera. V njih popisuje zanimive in napete prigode Valvasorjevega mladega oprode Martina. Radi prebirajo tudi njegove Zgodbe s konca kamene dobe, ki so postavljene v čas koliščarjev. Prejele so znak zlata hruška, najvišje priznanje za kakovostno otroško literaturo. Šesti del, Vrnitev, je leta 2021 prejel tudi nagrado večernica.

Avtor je prepoznan in priznan tudi po svojih drugih delih. Med drugim je leta 2020 za roman V Elvisovi sobi prejel prvo Cankarjevo nagrado za najboljše izvirno leposlovno delo. Njegov roman Kronika pozabljanja se je leta 2021 uvrstil na seznam nominirancev za mednarodno literarno nagrado Dublin Literary Award.

Pregljevi romani so prevedeni v več jezikov, med drugim v angleščino, nemščino, italijanščino, švedščino, hrvaščino in makedonščino. Njegove kratke zgodbe so uvrščene v številne antologije v slovenskem, nemškem, češkem, angleškem in poljskem jeziku. Je član Društva slovenskih pisateljev in Slovenskega centra PEN. Kadar ne piše za mlajše, piše za starejše, vmes pa je marljiv tudi v službi.

Pisatelj osebno …

Pregelj se je gostiteljem zahvalil za topel sprejem in pohvalil lepo dvorano, v kateri so se zbrali. Dejal je, da je slišal, da ribniške učenke in učenci radi berejo. Razen zanje pa piše tudi za tiste, ki še ne hodijo v šolo. Otroški pisatelj je postal tedaj, ko je dobil sina, ki je vsako jutro zahteval, naj mu pove novo pravljico. Pravljice, ki mu jih je povedal, so bile sprva le njune, kmalu pa so se namnožile in izšle tudi kot pravljice za druge najmlajše bralce v knjigi Duh Babujan in prijatelji. Ker ve, da imajo mladi bralci radi tudi njegove zgodbe o medvedku Medu in pujsku Pujsiju, jim je eno od njih prebral.

Nato pa jim je zaupal najboljši recept za knjigo. Da lahko knjiga sploh nastane, mora biti najprej nekdo pisatelj. Nekatere zgodbe se preprosto zgodijo, druge pridejo nepričakovano v pisateljevo domišljijo. Sam kot pisatelj ob zanimivih zgodbah najprej premisli, kaj želi bralcem sporočiti. Ko to izve, zgodbo napiše in jo da v predal, kjer se medi in vzhaja vsaj en mesec. Nato jo spet prebere, kaj popravi in jo ponudi urednikom založbe. Če je urednikom všeč, pošljejo besedilo tudi ilustratorju. Z njim se srečata in uskladita podobe, kot jih je pri pisanju videl pisatelj in kakor jih vidi ilustrator. Ilustrator nariše tudi naslovnico in besedilo gre lahko v lekturo, oblikovanje in naposled v tisk. Ko dobi knjigo še tako rekoč toplo iz tiskarne, jo najprej povoha. Neka prijateljica mu je namreč nekoč povedala, da v knjižnici diši tako lepo zato, ker dobi star papir vonj, podoben čokoladi. Lepo pa diši tudi nova knjiga …

Dejal je, da je začel Zgodbe s konca kamene dobe pisati tedaj, ko so mu v založbi rekli, da bi bilo potrebno napisati kakšno posebno knjigo za fante, saj ti berejo manj kot dekleta. Le kaj bi jih pritegnilo? Nekoč se je vozil s kolesom po Barju, užival v neokrnjeni naravi, ki jo ponuja pokrajina in se spomnil romana Bobri, ki ga je Janez Jalen napisal pred več kot 80-imi leti. Odločil se je, da bo tudi on pisal o koliščarjih. V času od nastanka romana so arheologi odkrili še marsikaj novega … Na primer to, da so koliščarji poznali tudi že leseno kolo z osjo, kar je s pridom vključil v svoje zgodbe.

Želel si je namreč, da pripovedi o koliščarjih ne bi bile le napete, pač pa tudi poučne. Prvo knjigo je resda napisal z mislijo na fantovske bralce, zato je v njej glavni junak deček Brin. Že ob prvi knjigi pa se je zavedal, da to le ne bodo samo zgodbe za fante, pač pa tudi za punce. Že v 2. knjigi nastopi deklica Črna. V potrditev temu, kako sta Črna in Brin radovedna in kaj vse ju zanima, je prebral zanimiv odlomek iz knjige. Iz njega so učenke in učenci razbrali, kako pomembno je bilo pripovedovanje zgodb v času, ko še ni bilo televizije in mobilnih telefonov. Koliščarji so se učili predvsem iz lastnih izkušenj in znanje s pripovedmi prenašali iz roda v rod … Skozi generacije so spoznali naravne materiale in se jih naučili obdelovati. Iz smole in zelišč so znali izdelati celo nekakšen žvečilni gumi. Spoznali so trgovske poti, na katerih so s svojimi izdelki trgovali, iz sveta izza njihovih obzorij pa sprejemali novosti.

Pregelj je nadaljeval, da ga je kot zgodovinarja kot velik učenjak od nekdaj navduševal tudi Valvasor. Že v davnih časih je vedel prav vse, kar je bilo tedaj sploh mogoče vedeti. Prepotoval je Evropo, Severno Afriko, imel tri gradove in vse mogoče zbirke … Pri vsem tem je ugotovil, da njegove domovine nihče ne pozna, saj ni bilo o njej napisane še nobene knjige. Zato je napisal Slavo vojvodine Kranjske … To delo ga je stalo toliko, da je moral prodati vse svoje tri gradove. Kot je povedal pisatelj, je bil to nadvse zanimiv čas … Ljudje so sicer veliko vedeli, še vedno pa so verjeli v zmaje in čarovnice. Seveda je te s pridom uporabil tudi Pregelj v svojih Zgodbah vojvodine Kranjske. Zanimivo se mu je zdelo tudi vživeti v svet, kakršen je bil tedaj, ko je bila Ljubljana le malo večja od današnje Ribnice. Pa tudi o Ribnici se je razpisal v svojih zgodbah. V vsako je vključil tudi eno od tedaj znanih osebnosti, ki je danes brez njegove pomoči morda ne bi poznali, in kakšen dogodek, ki bi sicer po krivici odšel v pozabo. Vsaka zgodba nas popelje v druge, lepše svetove. Vsaj začasno prebivanje v njih nam pomaga, da zmoremo zdržati vse izzive sodobnega življenja.

Zaupal je, da je ravno zaključil 4. del, ki še ni izšel, s 5. delom pa se bo zbirka dokončno zaključila.

Na koncu je na vprašanje gostiteljev ali piše tudi stripe povedal, da je to v mladosti poskušal. Slikal pa je vse slabše in pisal vse bolje, zato je likovni del prepustil drugim. Vsakdo naj počne tisto, kar zna najbolje in z večjim veseljem. Vprašali so ga še, kako se je odločil postati pisatelj. Odgovoril je, da se za to ni odločil, ampak z leti postal …

Feri Lainšček

Za uvod v druženje z enim največjih slovenskih pisateljev, pesnikov, dramatikov in scenaristov Ferijem Lainščkom so poskrbele učenke Pia Ambrož, Žana Pahulje in Nika Prelesnik Mate. Pogovarjale so se o Lainškovi pesniški zbirki »Ne« in se vsaka posebej navduševale nad katero od njegovih pesmi. Še najbolj pa jih je navdušilo dejstvo, da bodo imele kmalu z njim intervju.

Živa literarna legenda osnovni šoli legendarnega Franceta Prešerna

Ferija Lainščka je v prekmurskem narečju pozdravila ravnateljica Andreja Modic. Predstavila ga je kot enega najbolj znanih in priznanih slovenskih pisateljev, pesnikov, dramatikov in scenaristov. Avtor, ki se je rodil leta 1959 v vasi Dolenci na Goričkem, živi in ustvarja v Murski Soboti. Njegova obsežna bibliografija obsega več kot sto knjižnih del, med njimi 25 romanov, številne pesniške zbirke, mladinske knjige, dramska besedila, radijske igre, filmske scenarije ter popevke in šansone.

Lainšček je znan po tem, da v svojih delih pogosto upodablja življenje preprostih ljudi z roba družbe, s poudarkom na prekmurski pokrajini in njeni kulturi. Njegova dela so bila prevedena v številne jezike, med drugim tudi v angleščino, nemščino, madžarščino, španščino in hrvaščino.

Za svoje literarno ustvarjanje je prejel številne nagrade, med njimi: leta 2021 Prešernovo nagrado za življenjsko delo, nagrado kresnik za najboljši slovenski roman leta 1992 in 2007, leta 1995 nagrado Prešernovega sklada za roman Ki jo je megla prinesla, leta 2001 večernico za Mislice kot najboljše mladinsko delo, leta 2012 desetnico za Pesmi o Mišku in Belamiški, leta 2008 nagrado vesna za scenarij filma Hit poletja ter leta 2013 na filmskem festivalu v Montrealu nagrado za scenarij filma Šanghaj. Tudi njegova druga dela, kot so na primer Halgato in Petelinji zajtrk so doživela številne filmske priredbe, ki so bile uspešne tako doma kot v tujini. Ko ne piše, išče navdiha na sprehodih ob reki Muri in prekmurskih ravnicah. Domačini, ki jih srečuje, ga prepoznajo po modrih in prijaznih besedah, že od daleč pa tudi po njegovem klobuku.

Še kako živa in hkrati večna Lainškova zgodba

Feri Lainšček je učenke in učence pozdravil v čudoviti deželi suhe robe in povedal, da si zasluži aplavz, saj se je iz Murske Sobote v Ribnico zaradi zastojev vozil kar 4 ure. Aplavz seveda ni izostal, nadaljeval pa ga je napovedani intervju.

Na vprašanje ali je kot otrok rad bral, je odgovoril, de je še kako rad bral … Rodil se je v drugih časih, ko je bila v njegovi vasi le ena televizija in nobenih telefonov. Knjiga je bila njegovo edino okno v svet in prebral je kar dve na dan. Do 3. razreda je prebral že vse knjige iz knjižnice podružnične osnovne šole. Čeprav je še vedno strasten knjigoljubec, pa ga zanimajo tudi vse tehnične novosti. Blizu so mu sodobne komunikacijske naprave in njihova uporaba na družbenih omrežjih. Dejal je, da je preverjeno prvi slovenski pisatelj, ki je začel uporabljati računalnik. Od takrat živi z računalnikom in pozna vse novotarije, ki so povezane z njim. Ne goljufa pa z umetno inteligenco.

In kako je bilo v njegovih najstniških letih? V prvem razredu OŠ je napisal svojo prvo pesem, saj je bil prvič tako zelo zaljubljen … Zaljubil se je v eno od dvojčic, ki sta si bila na las podobni, a se mu je ena od njih zdela veliko lepša od druge. Razmišljal je, kako naj ji to pove … Mami je vzel razglednico in nanjo napisal dve vrstici: »Zelo si lepa. Imam te rad.« Ni pa še vedel, kako to poslati preko pošte, zato je dal razglednico deklici kar v torbo. A glej ga šmenta, razglednico je vtaknil v torbo one druge dvojčice, ki ga je zatožila svoji mami. Njena mama je to povedala njegovi in nastala je cela štala. Vse do 6. razreda se zato sploh ni upal več zaljubiti. Nato pa se je zaljubil v deklico iz 5. razreda. Naklonjenost je bila obojestranska, bila sta par in sta se tudi že prvič poljubila. Učiteljem to seveda ni bilo preveč všeč. Njune poti so se nato v življenju začasno razšle, a ko je bil odrasel, je to deklico spet našel in se z njo poročil. Še danes je njegova žena …

Katera pesem iz zbirke Ne pa je najljubša njemu? Odgovoril je preprosto: »Vse.« Rad se druži z mladimi, opaža pa, da si pogosto sploh ne drznejo reči: »Ne«. On pa je to znal in če ne bi znal, bi bilo njegovo življenje popolnoma drugačno. Ko čutimo v sebi prvinski »ne« in rečemo »ja« ali pa smo tiho, to ni dobro ne za telo in ne za dušo. Gre za globoki, notranji »ne«, saj pač ne želimo biti ovce. In na naslovnici njegove pesniške zbirke so zares upodobljene bele ovčke, med katerimi je le ena črna. Ta črna ovca je dejal, da je on. Vse bele gredo ena za drugo, črna pa gre malo po svoje. Če so mu ljube vse pesmi v zbirki Ne, pa se kljub vsemu najbolj istoveti s kratko pesmico na zadnji strani zbirke:

»Ne hodim naravnost.

Grem raje okoli.

Sem dolgo na poti

pa malo v šoli.«

Kaj pa če bi napisal pesniško zbirko z naslovom Da? Lainšček je dejal, da bi, če bi jo napisal pod tem naslovom, napisal s poslanstvom o vsem, čemur pritrjuje: pravici, svobodi, resnici, sočutju, ljubezni …

Ali raje piše zgodbe, pesmi ali romane? Avtor je dejal, da je pisateljevanje v celoti njegov način življenja. V svojih delih išče občutke lepega in življenjski smisel … Da pa ima pač to srečo, da druge zanima to, kar piše.

Za najmlajše je napisal zbirko Moje najlepše pesmi o živalih. Katera je njegova najljubša žival? Njegova najljubša žival je kuža Goldi, je dejal. Imel je psička, ki je umrl, kar ga je pretreslo. Ni hotel drugega, a ga danes vseeno ima. V otroštvu je doživel napad psa, ki ga je ogrizel, zato je imel pred psi strah in se jih je izogibal. Ko je bila njegova hči v 8. razredu, pa si je zaželela kužka. Dolgo je omahoval, a je na koncu privolil. In novi Goldi je postal pravi terapevtski pes, s katerim je premagal strahove pred drugimi lajajočimi štirinožci. Povedal je, da danes pozna v Murski Soboti več psov kot ljudi.

In kaj mu pomeni ljubezen? Dejal je, da je ljubezen zanj tista najpomembnejša vrednota. Razmišljal je, da ni najbolj pomembno, da se pri geografiji naučimo, da je zemlja okrogla, temveč to, da je na tehtnici. Na njej je veliko zla, vojn in hudega, a vse kar je slabo vedno znova izravna vse tisto, kar je dobro. In k temu pomaga le ljubezen … Zatrdil je, da je vse kar počne, povezano z ljubeznijo. »Ljubezen lahko množimo, delimo in le tako, da jo delimo, jo lahko tudi dobimo.«

Kje in kdaj piše? Ima kakšen poseben ritual? Odgovoril je, da lahko piše samo tedaj, ko so pipe odprte. On živi za ta trenutek, da se odprejo. Nima urnika, piše ko ima navdih, ko dobi idejo. Romani terjajo zelo veliko časa, pisanje vsakega traja približno eno leto. To je dolgo potovanje in pipe morajo biti dolgo odprte … Zaupal je, da trenutno pod njegovim peresom ne nastaja nič.

Učiteljica Nives Mikulin je zapela Lainškovo pesem Ne bodo kot drugi, s kitaro pa jo je spremljal Janez Turk. Odličen nastop je bil ganljiva zahvala velikemu slovenskemu literatu za njegov obisk na drugem koncu Slovenije. Sledilo mu je lahko le še slovo in zadnje vprašanje učenk.

Ima kakšen nasvet za življenje, ki ga lahko ponudi učenkam in učencem, učiteljicam in učiteljem? Da, ima ga: »Ostanite divji v srcu. Naj vas nikoli povsem ne ukrotijo, normirajo, sankcionirajo, identificirajo …«

Marinka Mate