NATAŠA KONC LORENZUTTI OČARALA BRALCE PREDMETNE STOPNJE

V petek, 24. aprila je na naši osnovni šoli potekala tudi zaključna slovesnost za prejemnike priznanja Bralna značka 2019 za učence predmetne stopnje. Posebna gostja na prireditvi, ki je počastila 55. generacijo bralcev, ki se bodo ribniški osnovni šoli okitili s tem prestižnim priznanjem, je bila pisateljica Nataša Konc Lorenzutti.

Prisotne je najprej pozdravila ravnateljica OŠ Ribnica Andreja Modic. Povedala je, da sta Bralno značko v letu 1960 osnovala pisatelj Leopold Suhodolčan in prof. Stanko Kotnik. Ribniški osnovnošolci a so se gibanju pridružili že čez štiri leta.

Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja je bila Bralna značka eden od nacionalnih programov Zveze prijateljev mladine Slovenije. V letu 2002 se je pod njenim okriljem organizirala kot samostojno društvo. O njenem velikem nacionalnem pomenu pričajo številna priznanja in nagrade. Med drugim je v letu 2011 prejela zlati znak Republike Slovenije. Od 21. marca letos pa je vpisana tudi v nacionalni register naše nesnovne kulturne dediščine. 

Od samega začetka dalje je temeljni cilj gibanja Bralna značka spodbujanje mladih k bolj množičnemu branju in k prebiranju kakovostnih knjig. Kajti tisti, ki knjige vzljubijo v otroštvu, jim ostanejo zvesti tudi ko odrastejo. To je pomembno, ker z branjem bogatimo svojo lastno osebnost in svoje odnose z drugimi. Bralci smo bolj razgledani sogovorniki, ustvarjalni delavci in iskrivi sodelavci.

Celo nevrološke raziskave kažejo, da se otrokom z branjem spreminjajo možgani v pozitivno smer, saj to sproža pozitivne reakcije, navdihe in ideje. Zaradi branja postajamo bolj sočutni, se naučimo vživljati v druge svetove in v druge ljudi. Pogosto slišimo, da imajo ljudje, ki ne berejo, eno samo življenje, tisti, ki beremo, pa jih imamo neskončno. Z močjo knjig lažje rešujemo vsakdanje probleme. One so tiste, ki so utemeljile naš jezik, kulturo in z njima našo samostojno državo. Z njimi vzravnano in obenem spoštljivo potujemo v kulture drugih dežel in se podajamo v daljne svetove domišljije …

Ob povedanem je zato posebno zahvalo namenila mentorjem učencem, ki se potegujejo za Bralno značko, sedanjim in vsem tistim, ki so uspešno pospremili v neskončno kraljestvo knjig mnoge generacije ribniških učencev.

Čestitala je vsem letošnjim prejemnikom priznanj, še posebej pa nagovorila tiste, ki bodo prejeli priznanje že devetič. Med zlate bralce so se po abecednem vrstnem redu zapisali: Meta Andoljšek, Maj Češarek, Ana Gornik, Liza Gornik, Anastazija Gorše, Meta Gorše, Naja Ilc, Lana Klun, Tjaša Kordiš, Eva Kramžar, Nuša Levstek, Matic Mrhar, Elina Muše, Tina Novak, Maks Oberstar, Nastja Peterlin, Anastazija Podobnik, Ema Štupica, Tadej Tekavec, Ema Tomšič, Staš Tomšič,Tim Tomšič, Klemen Topolnik in Lara Turk.

Ob priznanju bodo zlati bralci nagrajeni tudi z lepo knjižno nagrado, knjigo Oblike neba, avtorja Borisa A. Novaka z ilustracijami Marjana Mančka. Delo je skrajšana verzija knjige Oblike duha: zakladnica pesniških oblik, ki je bilo nagrajeno s priznanjem Zlata hruška za izvirno slovensko mladinsko poučno knjigo.

Nagovor je zaključila z mislijo, da vse zbrane bralce in njihove mentorje čaka prav posebna nagrada: druženje s prejemnico številnih literarnih nagrad, Natašo Konc Lorenzutti, pisateljico, igralko, ustvarjalko gledaliških iger, scenaristko in strokovno sodelavko Zavoda za šolstvo.

In njene besede so se izkazale še za kako resnične, saj je pisateljica v nadaljevanju izpeljala učno uro, s katero se lahko primerja le malo katera. Z dinamično pripovedjo in pristopom je vzdrževala 100% pozornost in požela neizmerno zanimanje in odobravanje učencev.

Nataša Konc Lorenzutti je opozorila na velik pomen branja. Dejala je, da branje pomeni tudi moralno in materialno plačilo za pisatelje. Bralce pa motijo danes številne stvari, zato potrebujejo veliko samodiscipline. Ubežati morajo reklamam, zatisniti ušesa pred glasno glasbo, ki hrumi v avtobusih in drugih javnih prostorih, zamižati pred promocijskimi panoji, ki se jim ponujajo, ko se sprehajajo po cesti ali vozijo z avtomobili. Ostati morajo zvesti sami sebi in knjigi in se potruditi, da ne postanejo sužnji potrošništva in sodobnih tehnologij v njegovi službi. Dejala je, da sama še vedno uporablja neumen telefon, saj želi ohraniti čim več lastne pameti.

Poudarila je, da za knjigo podobno kot za pohodništvo in planinstvo, potrebujemo kondicijo. Ko beremo knjigo, si moramo namreč ustvarjati podobe sami in ne použivati tistih, ki nam jih vsiljujejo mediji. Bralec dokonča delo pisatelja s svojo domišljijo.

Na vprašanja učencev, kaj je po poklicu in kaj so njeni konjički, je odgovorila, da je končala Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo. Njeno prvo snemanje kratkega filma Koza je preživela, je potekalo ravno v Ribnici. Igrala je v celovečernem filmu Ekspres, ekspres, Igorja Šterka. Sedaj v gimnaziji poučuje gledališke predmete, predvsem umetnost govora. Sicer pa je že od otroštva dalje predvsem pisateljica. Svoje pero je med drugim brusila tudi z dopisovanjem s prijatelji. Pisanje je tako rekoč njen način življenja. Študij in delo, ki mu je sledilo, so ji uresničili vse njene sanje, zato niti nima posebnih drugih konjičkov. Včasih si privošči kakšen sprehod z s sinovim psom. Pozimi kvačka. Ob tem, da veliko piše, tudi veliko bere. Eno brez drugega ne gre … Rada ima sodobne romane, a ne fantazijske, raje stvarne, realistične.

Dejala je, da je med tistimi knjigami, ki jih je napisala sama, njena najljubša Avtobus ob treh. Napisala jo je zato, ker ji je njen sin očital, da so vsi romani za mladino napisani za punce. Torej je napisala eno, ki je namenjena tudi fantom. Zdaj piše njeno nadaljevanje. Od knjig drugih avtorjev najbolj čisla Andersenove pravljice, četudi sama ne piše pravljic. Do sedaj je napisala je 21 knjig. Njena prva knjiga je bila slikanica za otroke, zgodba o rojstvu Lučka.

In kako ustvarja? Po svetu hodi z odprtimi očmi in ušesi za prave stvari. Nenehno opazuje, beleži in to je snov za njena pisanja. Zamisli si zapisuje v beležko, knjige v računalnik. Piše vedno dopoldne. To je njena služba. Koliko časa potrebuje za dokončanje dela, je odvisno od knjige do knjige. Avtobus ob treh je končala v enem letu.

Nataša Konc Lorenzutti je brez dlake na jeziku odgovorila tudi na druga zvedava vprašanja, spregovorila o osebnem življenju, o svojih petih otrocih pa tudi bolečih temah, v katerih je naposled našla navdih za pisanje. Z vsakim odgovorom je dokazala, da je prava mojstrica pogovora in umetnica besede. Prelepo ji gre od ust tudi peta beseda. Goste je očarala s pesmijo iz predstave o Kekcu, Vsak je včasih s sabo skregan.

A kljub temu ni ostala le pri besedah. V nadaljevanju je združila svoje študijsko in poklicno znanje ter poslanstvo pisateljice v prav posebni predstavi. Z japonsko tehniko kamišibaj je pripovedovala basni iz knjige Krilate in kosmate basni, ki jo je ilustriral Marjan Manček. Kamišibaj (jap. kami: papiršibaj: gledališče) je edinstvena oblika pripovedovanja zgodb ob slikah. Slike (ilustracije) so vložene v lesen oder, imenovan butaj. Pripovedovalec (kamišibajkar) pa ob pripovedovanju menja slike, ki prikazujejo dogajanje v zgodbah. Pisateljica je s tremi basnimi, o ovnu, o konju in volu ter o lisici in golobicah pokazala resnico o ljudeh in se dotaknila njihovih src.

Pa tudi potem se pogovor kar ni in ni hotel končati. Zvedavim gostom je povedala, da v šoli ni marala kemije, da pa sta bila njena najljubša predmeta likovna vzgoja in slovenščina. Pravšnja sta bila zato tudi spominka, ki ju je prejela v zahvalo za obisk v Ribnici, grafika, so jo naslikali učenci pri likovni vzgoji in knjiga, ki je izšla ob 50. letnici šolske stavbe C. Nataša Konc Lorenzutti pa se je za skupne prijetne trenutke prisotnim zahvalila in se poslovila s pesmijo Polet v poletje.